Galerija Fotografija

Skoraj četrt stoletja je že minilo, odkar sem se prvič srečal s slovensko fotografijo. Čeprav Američan, sem tiste čase upravljal Fotografsko galerijo v Cardiffu v Walesu. Eden izmed rednih občasnih obiskovalcev galerije je bil tudi mlad slovenski študent, ki se je šolal v umetnostnem kolidžu v Swanseaju in si je prihajal ogledovat razstave, ki sem jih postavljal, pogosto pa tudi pregledovat na novo prispele knjige in poklepetat z mano.

Nekako takrat sem zasnoval program, ki se je imenoval ‘’Continental Enquiries’’ in se je ukvarjal z raziskavo sodobne fotografske prakse v Evropi, in sem seveda želel razširiti njegov obseg tudi na tiste države, kjer je bilo dogajanje na tem področju zahodnemu pogledu precej skrito. Tako sem se že dodobra zasidral v Čehoslovaški (državi, ki danes ne obstaja več) in sem se ravno ogledoval za naslednjo, ko mi je prav ta slovenski študent pričel prinašati primerke publikacij, ki so vsebovale dela takratnih sodobnih jugoslovanskih fotografov. Kvaliteta reprodukcije je bila praviloma slaba, toda motivi in ideje so vzbudile moje precejšnje zanimanje (še posebej sem bil navdušen nad časopisom Spot, nad njegovo zasnovo in dejanskimi dosežki). Ta študent je bil seveda Bojan Radovič, ki je kasneje ustanovil in vodil svojo lastno fotografsko galerijo v rodnem Novem mestu. Hvaležen sem mu, ker je podžgal moj začetni interes in mi v naslednjih letih pomagal. In hvaležen sem mu, ker se je nedavno spet aktivno posvetil temu mediju in fotografom te dežele z ustanovitvijo Slovenske hiše fotografije in mi pomagal pri pripravi, postavitvi in objavi te razstave s ponovno obuditvijo časopisa Spot.

Prvotna razstava je imela naslov ‚’’Aspects of Contemporary Yugoslavian Photography (Vidiki sodobne jugoslovanske fotografije)’’ in je bila leta 1983 postavljena v Liverpoolu v Angliji in v Grazu v Avstriji. Na žalost ni bila nikoli na ogled v galeriji v Cardiffu, ker sem takrat izgubil svoj položaj direktorja te galerije (deloma prav zaradi svojega namena, da postavim to jugoslovansko razstavo). V naslednjih letih sem vse do leta 1989 velikokrat obiskal Slovenijo – večkrat kot katerokoli izmed bivših republik. Po tem letu so moji obiski prenehali in ta premor je trajal, vse dokler nisem razmeroma pred kratkim spet obnovil stikov (pred nekaj leti sem prišel na Manifesto v Ljubljani).

Dela, ki jih v septembru 2005 razstavljamo tukaj, so večinoma vzeta s prvotne razstave, bodisi v obliki originalnih primerkov, drugih starih fotografij ali pa fotografij, na novo izdelanih s takratnih negativov (pri tem predstavljajo izjemo predvsem dela Dragomirja Boleta, ki sem jih videl le kot diapozitive in jih šele kasneje vključil v svoje predavanje o jugoslovanskih fotografih v Umetnostnem muzeju v Hustonu v Texasu). Zdi se, da šest pričujočih fotografov primerno predstavlja vitalnost tega medija v takratni Sloveniji, zalet in globino fotografskega raziskovanja ter čudne okoliščine, v katerih so posnetki nastajali.

Stojan Kerbler je izdelal obširen in intimen dokumentarni zapis o, kakor je videti, skoraj brezčasnem življenju v vasici svojega očeta v Halozah, istočasno pa je v svojem stanovanju na Ptuju ustvaril arhiv objav in razstav praktično slehernega fotografa v deželi ter tako v obeh primerih s svojima lastnima rokama ohranil zgodovino.

Medtem se je Dragan Arigler, sedeč v svoji majhni pisarni, pripadajoči nekakšnemu kmetijskemu sektorju državne birokracije, nekega dne odločil, da bo fotografiral to osamljeno realnost in nam s tem na prijeten način prikazal osebni zapis svojega časa in prostora.

Božidarja Dolenca sem odkril v lokalnem ljubljanskem fotografskem klubu, kjer so njegovi jasni, simbolni posnetki vzbujali precejšnje zanimanje starejših članov. Kmalu je postal zapisovalec podtalnih študentskih dejavnosti ter razvijajoče se fotografske in umetnostne scene. Njegov celotni opus je tako bogat in različen, da se mi zdi resnična škoda, ker še nihče ni izdelal njegove popolne monografije (po vsej verjetnosti se bom moral tega lotiti sam).

Lado Jakša je jazz glasbenik, ki je postal ujetnik vizualne poezije fotografsko ustvarjenih posnetkov, odkrivajoč pri tem osebni pomen razmerij prostih oblik v svetu, ki ga obkroža. Obe obliki njegovega umetniškega izražanja pri njem nedvomno podžigata druga drugo.

Delo Alenke Vidrgar sem prvič videl v škatli s posnetki drugih avtorjev; vzpodbudilo me je k temu, da sem jo obiskal. V njeni majhni sobici v materinem stanovanju sem odkril fotografska dela mlade študentke kiparstva na Akademiji umetnosti, ki so mi odkrila osebno razmerje z medijem in načini njegovega izražanja. Odkril sem potenciale, ki jih do tedaj še nisem poznal: posnetki občutkov, idej, občutkov o idejah… Nemudoma sem organiziral majhno samostojno razstavo njenega dela v Londonu in želim si, da bi bil lahko storil še kaj več. Alenka še vedno kipari, s fotografijo pa se ne ukvarja več dosti.

Nekaj let kasneje so mi prišli v roke diapozitivi fotografij, ki jih je posnel Alenkin mož Dragomir Bole. V bistvu je šlo za umetnost fotografskega performansa, nekakšne fizične fotomontaže, ki ima takojšnji učinek s svojo enostavno in močno iskrenostjo ter poštenostjo; to je bilo prvo odkrito politično delo, na katerega sem naletel (povsem drugačno od fotografskih zapisov raznih političnih dogodkov, kot so demonstracije, stavke, ali pa manj izrazitih vojaških portretov Janija Štrausa).

Obstaja seveda še cel kup tistih, ki sestavljajo to preteklost, pa v razstavo v tej prijetni galeriji niso vključeni, med njimi najprej sam Bojan, pa Tone Stojko, ki mi je izjemno pomagal pri zbiranju materialov za originalno razstavo, prej omenjeni Ivan Dvoršak, Marko Gosar, Zoran Vogrinčič, ki me je predstavil Alenki, Milan Pajk, Janez Pukšič, Jani Štraus, Sonja Lebedinec, Tomaž Lauko, Metka Vergnion, Miran Podlesnik, Sonja Zalar… Upam, da bo ta razstava vzpodbudila tudi iskanje del drugih avtorjev, da bomo lahko uživali v vitalnosti in različnosti tega obdobja pred odcepitvijo, obdobja, preden so bile razblinjene utvare. Čeprav sedaj več ne predstavljam posebne avtoritete na tem področju, pa dvomim, da nam sedanjost lahko ponudi toliko strasti ali namena.

Hvaležen sem vsem fotografom, še posebej pa Bojanu Radoviču za njegovo pomoč pri postavitvi te razstave in za njegovo predanost temu mediju in rodni deželi. Bilo je tudi zelo vljudno od Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografije, da je imela svojo galerijo na razpolago v trenutku, ko smo jo potrebovali za prikaz tega dela, in nam je bila v ta namen tudi takoj pripravljena posoditi svoje prostore. Dela nekaterih fotografov, ki razstavljajo tukaj, lahko kupite v njeni galeriji - zato prosim, storite to.

William Messer, kustos